SAD SVETEGA DUHA JE TUDI VESELJE
Razlikujemo veseljačenje od pravega veselja. Mnogi, ki se opijajo z alkoholom, so v pijanem stanju veseli, potem pa pride praznina, žalost, lahko tudi pretep, prometna nesreča itd.
- Lopov je vesel, ko mu uspe oropati pošto ali banko. Potem pa je žalost in nesreča, ko ga dobijo, ko je zaprt, osramočen..
- Slaven pevec ali športnik je lahko srečen, ko mu uspe nastop, ko mu ploskajo, potem pa pri mnogih pride do notranje praznine in želijo svojo notranjo praznino zapolniti bodisi z alkoholom mamili ali neurejeno spolnostjo. Po takšnem načinu življenje pa običajno pride razočaranje, dolgočasje, in niso redki, ki si vzamejo življenje.
- Zabave, omama, slava, prinesejo samo kratkotrajno srečo.. če ni vere, če ni ljubezni do Boga, če ni povezanosti s Svetim Duhom.
- Kako srečni so bili nekateri kristjani, čeprav so jih mučili, zapirali, preganjali, a Bog jim je dajal moč, Sveti Duh pa veselje, saj so vedeli, po kratkem trpljenju, pridejo nebesa.
Veselje, ki je sad delovanja Svetega Duha pa je notranje veselje, ki človeka naredi srečnega, veselje, to veselje traja, ki se ne spremeni v nesrečo in žalost.
- So težki bolniki, invalidi, pa vendar so nekateri izredno srečni, ker se zavedajo, da s svojim trpljenjem, če ga darujejo Bogu, pomagajo ljudem v nebesa. Sveti Duh, jim daje notranje veselje in zavest, da so v trpljenju podobni Jezusu.
- Lep primer so sestre klarise v Nazarjah. Te sestre živijo stalno v samostanu, ne gredo ven, razen na ograjen vrt, živijo neke vrste puščavniško življenje, z ljudmi se pogovarjajo preko rešetk, pa vendar, ko se pogovarjate z njimi čutite kako so vesele, srečne, čeprav živijo v samostanu, samotno življenje. Imajo vero, imajo Boga, so notranje duhovno bogate in to jim prinaša veselje, radost, srečo. Sestra prednica - sestra Katarina je rekla, da bi za nič na svetu ne zamenjala te oblike življenja. Drugi pa si mislijo, kaj pa imajo od življenja, bivajo samo v samostanu, kjer nimajo ne televizije, ne zabav, ne jedo mesa, pa vendar so tako srečne - imajo Boga. Bog je v svojem bistvu sreča, veselje, popolnost, ljubezen, zato lahko le Bog nakloni človeku pristno - dolgotrajno veselje in srečo, ki se bo nekoč prelilo v večno veselje.
Iz svoje domače župnije se spominjam starejše ženice. Do cerkve je imela skoraj dve uri peš hoje. Vedno je prišla v cerkev peš. Živela je v hišici, pokriti s slamo, kuhala si je v kmečki peči, živela je zelo skromno. H kmetom je hodila na dnino, de je lahko preživela. Med prvimi je prišla v cerkev. Po prvi maši je počakal tudi pozimi še drugo mašo in popoldansko pobožnost ob 14h. Njen obraz je žarel od sreče. Otroci smo se radi pogovarjali z njo. Večkrat nam je rekla. Otroci, ko bi vi vedeli kako sem jaz srečna, ker imam Boga.
Kje je sreča današnje mladine v primerjavi s srečo te ženice.
MG
