Poznamo vzgojiteljice in vzgojitelje v vrtcih, v različnih domovih, v semenišču, in poboljševalnicah. Naloga vzgojitelja je, da predvsem mlade ljudi vzgaja za vrednote, za določene poklice, da se mladi ljudje postopoma ob njihovi pomoči oblikujejo v dobre osebnosti, v dobre ljudi.
Poseben vzgojitelj krščenca ali birmanca se imenuje BOTER.
Tukaj pa gre za verskega vzgojitelja. Tega vzgojitelja izberejo za krščenca starši, za birmanca pa lahko starši ali pa si ga izbere birmanec sam. Vzgojitelj - boter ima za vzgojo večinoma samo eno osebo, nekateri dva ali tri osebe.
Vzgojitelj v vzgojni ustanovi ne more biti vsak. Mora se za ta poklic več let pripravljati v posebni šoli. Vzgojitelj - boter pa se oblikuje za to poslanstvo praktično celo življenje. Ne gre toliko za teorijo, ampak gre za osebno praktično krščansko življenje. Njegova kvaliteta se ocenjuje po njegovi veri, po njegovi molitveni drži, po zakramentalnem življenju, po njegovem odnosu do Boga. Le, če ima pristen odnos do Boga, je lahko vzgojitelj birmancu. Ne gre toliko za besede, kakor za zgled, za pričevanje.
Poklic botra uresničuje na več načinov. Najbolj pomemben je osebni zgled. Kako boter sam živi, je najmočnejše vzgojno sredstvo. Praktično krščansko življenje je birmancu spodbuda kako naj kot kristjan tudi sam ravna in živi. Ko birmanec vidi ali samo ve, da njegov boter vsako nedeljo in praznik dejavno sodeluje pri sveti maši, ko vidi ali ve, da njegov boter vsak dan moli, ko vidi ali ve, da boter redno prejema zakrament svete spovedi in tako lepo pripravljen prejema sveto obhajilo, ko vidi zgled, da je boter sklenil sveti zakon pred oltarjem, ko čuti, da boter ne preklinja, to vse lahko močno deluje na birmanca. Mladi ljudje imajo radi vzornike. Birmancu naj bi bil največji vzornik poleg staršev prav boter. Ob različnih posterjih v birmančevi sobi, bi bila lahko tudi večja fotografija botra, da bi ga pogled na fotografijo vedno znova spodbujal k posnemanju botra.
Boter svoje poslanstvo opravlja tudi z besedo, ko se z birmancem pogovarja o verskih vprašanjih. Boter birmanca spodbuja, ko ta morda pojenja v svoji verski vnemi. Če se birmanec oddalji od Boga, Cerkve in verskega življenja, se boter z njim pogovori, ga spodbudi, mu svetuje, ga opogumi ter mu utemelji zakaj je dobro ohraniti vero v Boga. Poslanstvo botra ne traja samo nekaj časa, ampak ostane celo življenje.
Če boter ni vsako nedeljo in praznik pri sveti maši, če redno vsak dan ne moli, če ne pristopa redno k spovedi in obhajilu z globoko vero, potem ga birmanec ne bi smel prositi za botra. Velja to tudi obratno. Če boter redno ne živi kot praktičen kristjan, potem ne sme privoliti v to, da bi bil boter. Kristjan, ki ne živi svoje vere je lahko dober sponzor, lahko na dan birme stoji ob birmancu, ne more pa biti boter v pravem pomenu besede, torej verski vzgojitelj, ne more mu biti zgled dobrega kristjana. Česar sam nima, ne more nuditi drugemu.
Cerkev že stoletja in stoletja prakticira, da ima mlad kristjan poleg staršev še dodatnega verskega vzgojitelja. Če to ne bi bilo smiselno, potem botrov ne bi uvedli.
V sodobnem času, ko nekateri starši premalo skrbijo za versko vzgojo otrok, so botri še toliko bolj potrebni. Zato pa so tudi kriteriji kdo je lahko boter v novejšem času, toliko večji. Če tudi birmanec ni še svoji starosti primerno utrjen in pripravljen na prejem zakramenta svete birme, je poslanstvo botra še toliko bolj pomembno. Le tesno sodelovanje Boga, staršev, birmanca, botra in župnijskega občestva, lahko prinaša dobre in obilne sadove.
MG
