za vse, kar ji je življenje dalo,
Zadnjo nedeljo v juliju smo se poslovili od našega župnika g. Milana Grdena, ki odhaja za župnijskega pomočnika v župnijo Selca.
Že pri jutranji maši se je v imenu župnije in župnijskega pastoralnega sveta g. Milanu za vse, kar je dobrega storil, zahvalila ga. Mihaela Dovč. Verzi neznanega avtorja lepo povzemajo občutenja in želje v tem trenutku:
Na vrtni gredi roža nežna
v nebo ozira se hvaležna,
za vse, kar ji je življenje dalo,
za žarek vsak, ve vročo hvalo.
Za jutra hlad, za blesk noči,
za biser vsak, ki jo krasi,
na delo vestnega vrtnarja
hvaležno z vonjem odgovarja.
Vi niste zornih rož gojili,
Vi niste biserov brusili,
neskončno lepše delo vaše,
hvaležnosti zahteva naše.
Vi dušam ste kazali pot,
v Resnice dom, iz dvoma, zmot,
Vi k Jezusu ste nas vodili,
nebeški kruh ste nam delili.
Za zagnano vaše delovanje
preslabo zemsko je priznanje,
prerevne so besede naše,
ne vrnejo dobrote vaše.
Naj bo edini vaš plačnik
naš evharistični Vodnik,
On vaša moč ob dneh trpljenja,
On vaša čast na dan vstajenja!
Uspešna dolga bodi vaša pot,
nebes Kraljica spremljaj vas povsod.
Hvaležnih src vam kličemo v slovo
Gospod naš dragi, vrni vam nebo!
NN
Spoštovani gospod župnik!
V imenu župnije, župnijskega pastoralnega sveta in v svojem imenu se vam zahvaljujem za vse dobro.
Opravičujemo se vam, če smo vas kdaj prizadeli,
saj smo včasih, tako kot naš zavetnik, nejeverni in nebogljeni.
Želimo vam obilen Božji blagoslov in pomoč našega zavetnika, Sv. Tomaža,
katerega sliko vam poklanjamo v spomin na nas in našo župnijo.
BOG VAM POVRNI IN VSE DOBRO!
___________________________________________________
Pri sv. maši ob 9h se je v uvodu ga. Olga Ložar ozrla malce nazaj, v pet let delovanja g. župnika in mu v imenu vseh zaželela veliko dobrega naprej:
Spoštovani g.župnik. Spoštovani obiskovalci današnje svete maše.
Prihajam pred vas kot praktična katoličanka, večinoma kot nedeljnica, kot članica ene izmed zakonski skupin v župniji, kot skoraj premalo aktivna Karitasova sodelavka in kot ključarjeva žena.
In v sleherni vlogi se počutim nagovorjeno.
Danes zadnjikrat obhajate nedeljsko sveto mašo med nami kot domači župnik. Zdaj odhajate. Že. Dejali ste, da iz zdravstvenih razlogov. Verjamemo.
Ko ste pred 5 leti prišli na župnijo, nas je osupnila tista nenavadna zavzetost za sleherno stvar, ki ste se je lotili. Menili smo, da vas bo minilo čez nekaj časa, pa ste nam nasipali idej in dejavnosti brez konca in kraja. Da smo vas z dvomom sprejemali, ste občutili, to vem; ampak veste, s prejšnjim duhovnikom smo bili celi dve desetletji. Zato smo upali, da bomo tudi z vami lahko kaj dlje.
Ne le obnova stare cerkve, popravilo župnišča, novo ogrevanje, iz zaklonišča je nastala mladinska soba, Kartitas je dobil nov prostor in opremljeno kletno kuhinjo - povečalo se je tudi število zakonskih skupin, pa otroških zborov, uvedli ste kateheze pred zakramenti, povezovali ste se starši, organizirali redna vsakomesečna srečanja žup. Pastoralnega sveta, pa celonočna češčenja sv. Rešnjega telesa, navduševali ste mlade animatorje, vabili ste zanimive goste v našo družbo – celo Peter Prevc se je pred birmo pripeljal sem po vaši zaslugi – mi pa takrat nismo niti najmanj slutili, da bo prav on vaš zadnji gost tukaj. Pred vsako sveto mašo ste zvesto sedeli v spovednici, večini pa nam je bilo prestopiti tista vrata tako težko. O, koliko več bi še lahko prejeli od vas, spoštovani duhovnik, dragi g. župnik, pa nismo hoteli ali pa nismo zmogli…
In kot »ključarjeva žena iz ozadja« vam pa zdaj lahko javno povem, da sem bila marsikatero popoldne sama, kajti večino prej naštetih popravil ste opravljali v sodelovanju z vašimi zvestimi 3 mušketirji gospodarskega sveta : z Markom , Vinkom in Tomažem. Včasih sem se celo jezila, ja in trajalo je, da mi je sv. Duh dal spoznanje, da delajo pravzaprav za naše, za župnijsko, za skupno dobro.
Naj prav za konec preberem še pomenljivo pesem iz julijske revije Ognjišče, ki vas bo vse morda presenetila prav zaradi primernosti trenutka in govori o Željah za duhovnika:
Želim Vam tako občestvo,
ki bo zahtevalo, da ste pravi duhovnik,
Ki pa vas ne bo preobremenjevalo,
ki Vam ne bo vsiljevalo okostenele vloge.
Tako občestvo, ki Vam bo dopuščalo čas zase,
ko se zaprete v svojo sobo.
Želim Vam ljudi,
s katerimi se lahko odkrito pogovorite, ko Vas kaj muči.
In med njimi nekoga zaupnega, kateremu lahko odkrijete svoje stiske.
Želim Vam tako občestvo, ki vas nosi- kar pomeni, da v Vas vidi prijatelja.
Tako ne boste imeli občutka, da ste sami in pozabljeni.
Tako kot občestvo potrebuje duhovnika, tudi duhovnik potrebuje občestvo.
Želim Vam take ljudi, ki Vas sprejemajo takšnega, kakršen ste:
Tudi kot človek z omejenostmi, s težavami in kdaj slabostmi.
Želim vam občestvo, ki Vas ljubi kot poslanca nežnega Boga.
Naj Vas Vaš angel varuh še naprej budno spremlja na nadaljnji življenjski in duhovniški poti. To Vam pa res vsi želimo, kajne?!
Hvala Vam, g. župnik.
___________________________________________________
Ob koncu maše je za ambon stopil še g. Štefan Trajbarič in se v imenu vse župnije g. župniku zahvalil za vse opravljeno delo predvsem na duhovnem področju in skrb za župnijo v petih letih, ko je služboval pri nas. Za spomin je g. župniku v imenu župnije dal sliko naših dveh cerkva, ki ga bo, upamo, spominjala na vse lepe trenutke v župniji Ljubljana-Zadobrova.
Spoštovani gospod župnik!
Slovo ni nikoli vesel dogodek, saj se ob taki priliki ne moremo nikdar povsem izogniti manjšemu ali večjemu dodatku nečesa grenkega. Tako je tudi danes, ko se po petih letih uspešnega sodelovanja v zadobrovški župniji soočamo s kadrovsko spremembo, ki nas ne pušča neprizadete. Ob takem dogodku smo seveda presenečeni, tudi žalostni, vendar moramo ob tem upoštevati življenjsko resnico, da so kadrovske spremembe v Cerkvi pač normalen pojav in da ne moremo zahtevati, da se prav nas izognejo.
Spoštovani gospod župnik!
Vsestransko vzorni župljani v tem času zagotovo nismo bili, čeprav nas je velika večina v teh letih z iskreno hvaležnostjo občudovala vašo neumorno skrb za našo župnijo in za njene vernike. Dasiravno smo vedeli, da je vaše zdravje resno načeto, smo to marsikdaj spregledali; resnici na ljubo pa je potrebno dodati, da tudi vi niste povsem ubogali zdravniških nasvetov in pogosteje preklapljali v nižjo življenjsko prestavo. Tako se je naše župnijsko življenje v tem času odvijalo z neverjetno živahnostjo in šele, ko smo spremljali in skušali uresničevati neštete pobude in predloge, ki ste jih ves čas dajali, smo se zavedeli kako prav so imeli tisti, ki so nam ob vašem prihodu v našo sredo pred petimi leti z zavidanjem dopovedovali, da smo dobili enega izmed najboljših dušnih pastirjev izmed tistih, ki delujejo tod naokoli. Ker ste tudi duhovniki navadni ljudje, s takimi ali drugačnimi človeškimi lastnostmi, se to odraža tudi v značilnostih vaše poklicne dejavnosti. Medtem ko se eni bolj odlikujejo na materialnem področju, z raznimi gradnjami, sanacijami ipd. so drugi bolj vneti na duhovnem področju. Hvaležni smo vam, spoštovani g. župnik, da ste znali ti dve skrajnosti uravnotežiti, kar se je odrazilo v tem, da ste obilo dobrega storili na obeh omenjenih področjih.
Opravičujem se zaradi manjšine, ki tega ni zmeraj razumela, in ki vam je tu in tam izrazila tudi kako nenaklonjenost. Tega jim ne jemljite v zlo, saj tudi našo župnijo sestavlja običajna človeška skupnost, za katero so proučevalci medčloveških odnosov že zdavnaj ugotovili, da je v vsaki taki skupnosti vsaj 5-10 % ljudi, ki jim je težko kaj všeč, ki zmeraj nekaj kritizirajo, nergajo, pa čeprav dostikrat ne mislijo tako hudo, kot se sliši navzven. Velika večina pa nas je zagotovo tistih, ki vašo neumorno skrb za dobro naših duš neizmerno cenimo, ki smo vam globoko hvaležni za vso duhovno hrano, ki ste nam jo v tem času zavzeto nudili, za vse prijateljske medčloveške odnose, ki smo jih bili deležni in za vso vedrost, ki ste jo – kljub zdravstvenim težavam in kljub obilici dela – tako radi raztresali med nas.
V skromno zahvalo in v trajen spomin vam v imenu zadobrovške župnije izročam umetniško sliko našega priznanega akademskega slikarja in tukajšnjega župljana Lojzeta Adamljeta, ki naj vas z motivom obeh naših cerkva še dolgo spominja na čase, ko ste se tako zavzeto trudili, da bi poglobili vero v za take zadeve ne ravno lahkem okolju ljubljanskega obrobja .
Vsemogočni naj vam bo darežljiv plačnik za vse kar ste dobrega storili med nami, v novem okolju pa vam iz srca želimo obilo zdravja, da boste na svežem gorenjskem zraku med tamkajšnjimi vernimi ljudmi lahko še dolgo koristno delovali v »vinogradu Gospodovem«. Iskrena hvala in Bog vas ohrani!
___________________________________________________
Združeni pevski zbor skupaj z mladinci je na koncu g. župniku zapel še pesem "Tukaj sem Gospod, pošlji mene, … "
___________________________________________________
Po maši smo se nekoliko zadržali še pred cerkvijo in obujali spomine na preteklih pet let.
Urednik
