Otroški živžav in klepet odraslih sta napolnila cerkev. V zraku je bilo čutiti pričakovanje. Ko je zbor angelčkov zapel prvo pesem, je ozračje postalo še bolj praznično. Vsi od prvega do zadnjega smo napeli ušesa, da bi zaslišali žvenket debelih verig ali nežno zvončkljanje angelčkov. Ozirali smo se naokrog, da bi zagledali odblesk škofovske palice ali opazili konček dolge bele brade. Čakali smo svetega Miklavža...
Klicali smo ga, pa nas ni slišal. In ker ga še ni bilo, smo se odločili, da si bomo čas krajšali s sodelovanjem v televizijskem kvizu, ki ga je sestavil sam Miklavž. Hotel je namreč preveriti, ali smo res tako pridni, kot smo mu zagotavljali v pismih. Voditelja kviza J & M sta najprej preverila znanje staršev, nato pa še otrok. Slednji so se izkazali precej bolje in si prislužili sladko presenečenje. Ob koncu smo se s sliko preselili v nebesa in si v živo ogledali dogajanje v ljubljanskem angelskem uradu. Ugotovili smo, da imajo angelčki v tem času res ogromno dela, zato smo sklenili, da bomo drugo leto svoja pisma oddali že v začetku novembra. Slišali smo tudi, da ima sveti Mklavž zelo rad otroke, ki se spomnijo tudi na tiste, ki nimajo veliko denarja in jim pomagajo po svojih najboljših močeh. Odločili smo se, da se bomo letos tudi mi potrudili in pomagali ljudem v stiski.
Ob koncu televizijskega prenosa svetega Miklavža še vedno ni bilo, čeprav smo slišali, da so bili angeli že na poti k njemu. Dobili smo namig, da ta dobri mož naravnost obožuje glasbo, zato smo sklenili, da se bomo naučili pesem Miklavža mamo radi in ga z njo pozdravili. In res: še preden smo jo zapeli do konca, je na veliko veselje vseh prisotnih sveti Miklavž že stal med vrati naše cerkve, se na široko smehljal in pozdravljal otroke levo in desno. Pohvalil je naše petje, nam dal nekaj nasvetov, nato pa prav vsakemu namenil še nekaj besed in darilce. Zagotovil nam je, da nas bo celo leto opazoval iz nebes in molil za nas, prihodnji december pa se bo ponovno oglasil pri nas. V zameno smo se mu zahvalili za darove, mu obljubili, da se bomo še naprej trudili biti kar najbolj pridni in se dogovorili, da ga bomo tudi drugo leto toplo sprejeli.
Otroški živžav in klepet odraslih sta napolnila cerkev. V zraku je bilo čutiti pričakovanje. Ko je zbor angelčkov zapel prvo pesem, je ozračje postalo še bolj praznično. Vsi od prvega do zadnjega smo napeli ušesa, da bi zaslišali žvenket debelih verig ali nežno zvončkljanje angelčkov. Ozirali smo se naokrog, da bi zagledali odblesk škofovske palice ali opazili konček dolge bele brade. Čakali smo svetega Miklavža...Klicali smo ga, pa nas ni slišal. In ker ga še ni bilo, smo se odločili, da si bomo čas krajšali s sodelovanjem v televizijskem kvizu, ki ga je sestavil sam Miklavž. Hotel je namreč preveriti, ali smo res tako pridni, kot smo mu zagotavljali v pismih. Voditelja kviza J & M sta najprej preverila znanje staršev, nato pa še otrok. Slednji so se izkazali precej bolje in si prislužili sladko presenečenje. Ob koncu smo se s sliko preselili v nebesa in si v živo ogledali dogajanje v ljubljanskem angelskem uradu. Ugotovili smo, da imajo angelčki v tem času res ogromno dela, zato smo sklenili, da bomo drugo leto svoja pisma oddali že v začetku novembra. Slišali smo tudi, da ima sveti Mklavž zelo rad otroke, ki se spomnijo tudi na tiste, ki nimajo veliko denarja in jim pomagajo po svojih najboljših močeh. Odločili smo se, da se bomo letos tudi mi potrudili in pomagali ljudem v stiski.Ob koncu televizijskega prenosa svetega Miklavža še vedno ni bilo, čeprav smo slišali, da so bili angeli že na poti k njemu. Dobili smo namig, da ta dobri mož naravnost obožuje glasbo, zato smo sklenili, da se bomo naučili pesem Miklavža mamo radi in ga z njo pozdravili. In res: še preden smo jo zapeli do konca, je na veliko veselje vseh prisotnih sveti Miklavž že stal med vrati naše cerkve, se na široko smehljal in pozdravljal otroke levo in desno. Pohvalil je naše petje, nam dal nekaj nasvetov, nato pa prav vsakemu namenil še nekaj besed in darilce. Zagotovil nam je, da nas bo celo leto opazoval iz nebes in molil za nas, prihodnji december pa se bo ponovno oglasil pri nas. V zameno smo se mu zahvalili za darove, mu obljubili, da se bomo še naprej trudili biti kar najbolj pridni in se dogovorili, da ga bomo tudi drugo leto toplo sprejeli.
Marika Prošek
